Seks, cigare in Rock'nroll...
»... ne bi bila rada v tvoji koži ...«, je mimogrede
pripomnila Daniela, sledil je še pomenljiv pogled in trenutek za
tem vprašaj nad mojo glavo. Besede so bile seveda namenjene
temu pisanju, sicer mi ni bilo povsem jasno ali se nanašajo na to
kaj bom napisal ali na kaj bolj osebnega...
Daniela iz kolumne ...
Ja res je zanimivo, kako se življenje včasih poigra z nami,
morda ravno v trenutku ko smo prepričani, da imamo vse niti v
svojih rokah ali pa se nam vsaj dozdeva, da jih imamo.
Knjigi s pomenljivim naslovom, »Mojih drugih sto« želim
vse najboljše ob njenem izidu in tudi kasneje, ko se bo znašla na
knjižnih policah, romala iz rok v roke in morda končala kot
podstavek pod razmajano polico ali stolom. Kljub vsemu bo
knjiga ostala in v njej besede, misli, ki bodo morda nekoč po
naključju nekomu nepričakovano ponovno odkrile kanček
resnice o današnjemu času.
Danes, ko nas, nekoliko starejše, že marsikateri predšolski
otrok preseneti z znanjem in veščino uporabe sodobnih
elektronskih napravic, je res pohvalno, da vsaj starejši
posamezniki še naprej gojijo pozitiven odnos do tiskane besede oziroma knjige in na tak elmentaren ali morda bolje rečeno na tradicionalen način skušajo javnosti sporočati svoje izkušnje in
poglede na življenje. Morda tole zveni rahlo sarkastično, pa
vendar... pred dnevi mi je sinko, prvošolček, ponosno sporočil, da
je šola sicer še kar ok, vendar pa tisto mučenje s pisanjem črk na
papir res ne pelje nikamor... »...saj na svojem velikem telefonu«,
kot on imenuje tablični računalnik, »...poznam že vse črke in jih
tudi lahko prečitam – in zakaj moram sedaj še pisat...« - Zakaj
že...?
Erazmove kolumne so pester mozaik posebnih, subjektivno
predelanih preslikav posameznih utrinkov današnjih dni,
prijetno začinjenih z osebnimi spomini iz bližnje preteklosti. Prav
z obravnavo raznolikih, včasih tudi obrobnih alizelo osebnih
vsebin, nam ta knjiga odslika zanimiv presek skozi življenjske
poti današnjega časa, ki jih ne prehodi vsakdo.
Verjetno premnogim današnjim kolumnistom, ki redno
sporočajo svoja videnja aktualnega političnega in družbeno
socialnega dogajanja pri nas, manjka prav ta razsežnost – iskren
in iskriv pogled v človeško dušo - v tiste najbolj intimne in skrite
kotičke, ki odslikujejo naš resnični jaz, ali pa jim manjka hrabri
Erazmov prelet skozi najbolj obskurne refleksije naše družbe, ki je
očitno prehitro vzcvetela v demokracijo, ki si jo žal danes
marsikdo predstavlja popolnoma napačno.
Erazmove kolumne velikokrat razberem kot osebno
čustveno kritiko našega življenja, brez dlake na jeziku, brez
kalkulacij, koliko bo jeznih ali užaljenih zaradi te ali one besede...
Na njegovo srečo v nesreči je naša družbena oziroma družabna
scena zabredla že tako globoko, da ljudje čedalje bolj poželjivo
hlastajo že skoraj za vsakim senzacionalističnim pisanjem in jih
tudi resna kritika, kot je Erazmova na morda »neresnih« rumenih
straneh, prevečkrat žal le poteši v površnem iskanju lastne
omembe ali tovrstne povezave v navedbi, čeprav to še zdaleč ni
njen namen.
Nedvomno smo v svetovnem merilu dežela, ki premore največ
medijskega pritiska in komunikacije na prebivalca.Verjetno imamo tudi kolumnistov ali sodobnejših
bloggerjev bistveno več kot drugi pa nam to žal nič dosti ne
pomaga, da bi premagali napuh, aroganco in snobizem, ki so
postali rdeča nit našega vsakdana.
Zrcalo, ki ga skozi svoje kolumne postavlja Erazem sebi in
nam, kljub vsem raznobarvnim odbleskom na koncu sporoča
preprosto misel, ki se je danes bolj redko zavedamo...
...joj kako noro sem zaljubljen - zaljubljen v življenje...
Hvala Erazem, lepo mi je deliti s teboj posamezne delčke najinega življenjskega mozaika...
Jurij Korenc, prijatelj
Predgovor njegovi že drugi knjigi
Erazem: »Bi napisal predgovor moji drugi knjigi?«
Tine: »Tvoj predlog mi laska. Naloga je lepa, zanimiva in
zapeljiva, ni pa lahka!«
Naj poskusim.
Spoznala sva se slučajno, po naključju. Na parkirišču.
Ogledoval sem njegovega ZX-a.
»Takšnega imam v garaži« sem mu dejal, ko je odklepal
vozilo. Bila je iztočnica najinega nadaljnega prijateljevanja.
Pisati o tem, o čemer piše Erazem, bi bilo premlevanje tega
kar pripoveduje – pleonazem. Naj se torej osredotočim na avtorja.
Slog v kakršnem piše, pripoveduje, je odraz načina njegovega
življenja, njegove osebnosti. Ne uči, ne vsiljuje, še manj posiljuje –
zabava. Presojo prepušča bralcu.
Ne prenaša (trpi) hinavščine, klečeplazenja, svetohlinstva,
lažne morale in sprenevedanja. Odlikuje ga ironični podton
pripovedovanja, ki nikoli ne prestopi meje žaljivega,
omalovažujočega. Govori o preprostosti bivanja in nehanja ter o
mnogih izkušnjah, ki jih lahko doživimo ali si želimo, da bi jih
izkusili. Od začetka, do konca.
Dovolim si domnevo, da če bi želeli uresničiti vsaj približno
njegov slog, bi potrebovali več življenj.
Je mož beseda. Je mož, ki reče bobu bob. Je mož, ki je
zaplodil sina, posadil drevo in napisal knjigo – že drugo!
Chapeau,
Tine
Uvod
Preden sem se končno usedel, da napišem tale uvod, v
svoji hobi delavnici namreč izdelujem lesene dele pohištva za
sobico najinega Levčka in ker me to neznansko veseli, se med
vikendom težko pripravim početi karkoli drugega, vendar kar se
mora se pač mora, sem si vzel pet minut in prebral uvod v svojo
prvo knjigo. Pravzaprav "Nekaj namesto uvoda" kakor sem ga
takrat naslovil. Ugotovil sem, da se pri izdajanju nove knjige,
knjige, ki jo imate v rokah torej, ni kaj bistvenega spremenilo.
Večino stvari napisanih v uvodu k prejšnji, bi držalo tudi za to.
Tudi tokrat kolumen nisem ne spreminjal, ne dopolnjeval, niti
aktualiziral. Spet iz razloga, ker želim, da knjiga zadrži vrednost
originalnega prikaza mojih občutkov in videnj skozi čas, ne glede
na to, če bi ta hip določene stvari formuliral drugače ali vsaj bolj
precizno.
Mogoče opažam dve stvari. Prvič to, da se me, sedaj s pisnimi
dokazi podkrepljeno, očitno loteva demenca. Ne bom znal oceniti
katere stopnje pa vendar. Kaj že? Aja, da, demenca. Pri branju
drugih sto kolumen sem namreč ugotovil, da sem se v nekaterih
temah in opažanjih začel ponavljati. Med izidom zadnje moje
kolumne v reviji Lady in med sklenitvijo pogodbe z mojim novim
naročnikom, to so Nedeljske novice, sta namreč minili dobri dve leti.
O nekaterih temah, opažanjih in problematikah sem nezavedno
pisal ponovno. Mogoče bi moral, preden sem začeti pisati za
Nedeljske novice, vsaj sto svojih zadnjih kolumen ponovno prebrati,
po drugi strani pa to, da se kakšna tema ponovi, niti ni tako napak.
Mogoče je celo zanimivo, kako človek z leti spremeni pristop k neki
stvari. Demenca ima očitno, tako kot vsaka stvar, svoje svetle in
temne plati. Če vsakdanji seks z ženo, s katero si že štirideset let v
zakonu, zna spremeniti v vtis o pogosti menjavi partnerk, bi se tudi
pri pisanju kolumen našel kakšen pozitiven učinek, mar ne?
Moje drugo opažanje je, da so po mojih pisarijah izpred
dobrih dveh let, določene teze, predvsem pa izrazi, ki sem jih že
takrat uporabil, postali zaščitni znak določenih ljudi ali pa celotnih
političnih opcij. Trenirke na primer. Zato jih dandanes, ne glede za
koga oziroma katero opcijo gre, seveda ne bi uporabil. Že z vidika
originalnosti. Zavedam se, da bi bilo razmišljanje v smeri, da so
nekatere stvari povzete po meni, egocentrično in samoljubno, zato
sprejemam tezo, da gre pri vseh teh uporabah zgolj in samo za
naključja.
Knjigo, ki jo berete sem nameraval izdati že pred dvemi leti,
vendar maili, ki mi jih pošiljajo bralke in bralci kar niso pojenjali.
Še vedno se skoraj vsak dan najde nekdo, ki želi na določeno temo
s prve knjige dodati še kakšno svojo misel ali komentar. Reakcije
bralcev so zelo različne, mi je pa všeč, da sem se, verjetno
zahvaljujoč zabavnemu slogu pisanja, pritihotapil v delček
možganov tudi tistim, ki se z mojim pogledom na življenje nikoli
ne bodo strinjali. Mogoče prav za to, včasih prejmem tudi kakšen
mail ali SMS, ki mi okrepi krila za nadaljnje pisanje. Kot na primer
nedavni SMS od znanke Alje, ki je iz brihtne in malce posebne
deklice odrasla v pravo mlado poslovno damo: "Pravkar prebrala
tvojo knjigo. Bi jo umestila na seznam obveznega čtiva na maturi!"
Alja, kaj naj rečem. Hvala!
Nič, naj končam s svojo ponovno željo, da vas bo knjiga
predvsem zabavala. Tudi tokrat je to njen osnovni in edini namen.
Nekatere s humorjem, nekatere z neumnostmi, nekatere z
drugačnostjo in ekstravaganco. Verjetno bomo to vsi potrebovali v
časih, ki prihajajo. Veliko, veliko dobre volje. Rad vas imam ...
Erazem B. Pintar
Zahvale
V zahvalah nikoli nisem bil posebej bleščeč, čeprav mi
hvaležnost nikakor ni tuja. Kot pišem v eni izmed kolumn, je le-ta
osnova za vsak prvinski občutek sreče. Pa naj poskusim.
Najprej bi se moral vsekakor zahvaliti svoji Teji, partnerki
in materi največjega sončka v mojem življenju, malega Leva
Oscarja. Teja mi je s svojo prijaznostjo, čutnostjo, sposobnostjo,
racionalnostjo, toleranco in ljubeznijo pričarala dom o katerem
lahko vsak moški le sanja. Zame je in ostaja največji izvor miru,
samozavesti ter vere v svet in ljudi. To je osnova, da lahko
kreiraš.
Posebno mesto v tem sestavku si nedvomno zaslužita moja
res dobra prijatelja Valentin Bratina in Jurij Korenc. Oba sem
naprosil, če tokrat v knjigo lahko prispevata svoj spremni
nagovor v kar sta, kot lahko vidite, nesebično privolila. Obema se
tukaj želim zahvaliti za iskreno prijateljstvo, za podporo,
kadarkoli sem jo potreboval, za neskončno število idej in
inspiracij, predvsem pa za vse kar sem se od njiju lahko naučil. In
za vse kar se še bom.
Prisrčna hvala tudi moji mami Damjani, ki kot kak angel
varuh nenehno bdi nad mojimi idejami, kreacijami in na žalost
tudi skrbmi. Šele s tem, ko sem sam postal oče, lahko njeno skrb
končno razumem. Kot bom razumel tudi to, če mi lasten sin svoje
hvaležnosti nikoli ne bo znal zares pokazati.
Nadalje bi se zahvalil vsem operativnim soustvarjalcem
knjige, predvsem pa Toniju Kurbosu in Roku Primožiču.
Zahvala velja tudi uredniku Nedeljskih novic, Mišu Renku,
ki me s pomočjo svoje simpatične karizme, takta in poslovnih
kvalitet znal privabiti k sodelovanju in me kasneje s pomočjo
nevsiljive konstruktivne kritike znal tudi usmerjati.
Če sem se v prvi knjigi zahvalil Lordu Athosu zaradi
zavoljo družbe pri pisanju, predvsem pa njegovi dosledni
vzdržnosti pri dajanju komentarjev, se lahko svoji novi pasji
ljubezni, Sir Portosu, zahvalim le za družbo. Komentira in
vzdihuje namreč neprestano!
Ne nazadnje ponovno hvala vsem bralkam in bralcem,
vsem komentatorjem in dopisovalcem. Brez vas bi knjiga služila
lahko le za podstavek za rože ali "kajlo" guncajoči se vrtni mizi.
Hvala vam in pazite nase ...
Erazem B. Pintar