Seks, cigare in Rock'nroll...

»... ne bi bila rada v tvoji koži ...«, je mimogrede pripomnila Daniela, sledil je še pomenljiv pogled in trenutek za tem vprašaj nad mojo glavo. Besede so bile seveda namenjene temu pisanju, sicer mi ni bilo povsem jasno ali se nanašajo na to kaj bom napisal ali na kaj bolj osebnega...

Daniela iz kolumne ...

Ja res je zanimivo, kako se življenje včasih poigra z nami, morda ravno v trenutku ko smo prepričani, da imamo vse niti v svojih rokah ali pa se nam vsaj dozdeva, da jih imamo. Knjigi s pomenljivim naslovom, »Mojih drugih sto« želim vse najboljše ob njenem izidu in tudi kasneje, ko se bo znašla na knjižnih policah, romala iz rok v roke in morda končala kot podstavek pod razmajano polico ali stolom. Kljub vsemu bo knjiga ostala in v njej besede, misli, ki bodo morda nekoč po naključju nekomu nepričakovano ponovno odkrile kanček resnice o današnjemu času.

Danes, ko nas, nekoliko starejše, že marsikateri predšolski otrok preseneti z znanjem in veščino uporabe sodobnih elektronskih napravic, je res pohvalno, da vsaj starejši posamezniki še naprej gojijo pozitiven odnos do tiskane besede oziroma knjige in na tak elmentaren ali morda bolje rečeno na tradicionalen način skušajo javnosti sporočati svoje izkušnje in poglede na življenje. Morda tole zveni rahlo sarkastično, pa vendar... pred dnevi mi je sinko, prvošolček, ponosno sporočil, da je šola sicer še kar ok, vendar pa tisto mučenje s pisanjem črk na papir res ne pelje nikamor... »...saj na svojem velikem telefonu«, kot on imenuje tablični računalnik, »...poznam že vse črke in jih tudi lahko prečitam – in zakaj moram sedaj še pisat...« - Zakaj že...?

Erazmove kolumne so pester mozaik posebnih, subjektivno predelanih preslikav posameznih utrinkov današnjih dni, prijetno začinjenih z osebnimi spomini iz bližnje preteklosti. Prav z obravnavo raznolikih, včasih tudi obrobnih alizelo osebnih vsebin, nam ta knjiga odslika zanimiv presek skozi življenjske poti današnjega časa, ki jih ne prehodi vsakdo.

Verjetno premnogim današnjim kolumnistom, ki redno sporočajo svoja videnja aktualnega političnega in družbeno socialnega dogajanja pri nas, manjka prav ta razsežnost – iskren in iskriv pogled v človeško dušo - v tiste najbolj intimne in skrite kotičke, ki odslikujejo naš resnični jaz, ali pa jim manjka hrabri Erazmov prelet skozi najbolj obskurne refleksije naše družbe, ki je očitno prehitro vzcvetela v demokracijo, ki si jo žal danes marsikdo predstavlja popolnoma napačno.

Erazmove kolumne velikokrat razberem kot osebno čustveno kritiko našega življenja, brez dlake na jeziku, brez kalkulacij, koliko bo jeznih ali užaljenih zaradi te ali one besede... Na njegovo srečo v nesreči je naša družbena oziroma družabna scena zabredla že tako globoko, da ljudje čedalje bolj poželjivo hlastajo že skoraj za vsakim senzacionalističnim pisanjem in jih tudi resna kritika, kot je Erazmova na morda »neresnih« rumenih straneh, prevečkrat žal le poteši v površnem iskanju lastne omembe ali tovrstne povezave v navedbi, čeprav to še zdaleč ni njen namen.

Nedvomno smo v svetovnem merilu dežela, ki premore največ medijskega pritiska in komunikacije na prebivalca.Verjetno imamo tudi kolumnistov ali sodobnejših bloggerjev bistveno več kot drugi pa nam to žal nič dosti ne pomaga, da bi premagali napuh, aroganco in snobizem, ki so postali rdeča nit našega vsakdana.

Zrcalo, ki ga skozi svoje kolumne postavlja Erazem sebi in nam, kljub vsem raznobarvnim odbleskom na koncu sporoča preprosto misel, ki se je danes bolj redko zavedamo...

...joj kako noro sem zaljubljen - zaljubljen v življenje...

Hvala Erazem, lepo mi je deliti s teboj posamezne delčke najinega življenjskega mozaika...

Jurij Korenc, prijatelj



Predgovor njegovi že drugi knjigi

Erazem: »Bi napisal predgovor moji drugi knjigi?« Tine: »Tvoj predlog mi laska. Naloga je lepa, zanimiva in zapeljiva, ni pa lahka!«

Naj poskusim.
Spoznala sva se slučajno, po naključju. Na parkirišču. Ogledoval sem njegovega ZX-a.

»Takšnega imam v garaži« sem mu dejal, ko je odklepal vozilo. Bila je iztočnica najinega nadaljnega prijateljevanja.

Pisati o tem, o čemer piše Erazem, bi bilo premlevanje tega kar pripoveduje – pleonazem. Naj se torej osredotočim na avtorja. Slog v kakršnem piše, pripoveduje, je odraz načina njegovega življenja, njegove osebnosti. Ne uči, ne vsiljuje, še manj posiljuje – zabava. Presojo prepušča bralcu.

Ne prenaša (trpi) hinavščine, klečeplazenja, svetohlinstva, lažne morale in sprenevedanja. Odlikuje ga ironični podton pripovedovanja, ki nikoli ne prestopi meje žaljivega, omalovažujočega. Govori o preprostosti bivanja in nehanja ter o mnogih izkušnjah, ki jih lahko doživimo ali si želimo, da bi jih izkusili. Od začetka, do konca.

Dovolim si domnevo, da če bi želeli uresničiti vsaj približno njegov slog, bi potrebovali več življenj.

Je mož beseda. Je mož, ki reče bobu bob. Je mož, ki je zaplodil sina, posadil drevo in napisal knjigo – že drugo!

Chapeau,
Tine



Uvod

Preden sem se končno usedel, da napišem tale uvod, v svoji hobi delavnici namreč izdelujem lesene dele pohištva za sobico najinega Levčka in ker me to neznansko veseli, se med vikendom težko pripravim početi karkoli drugega, vendar kar se mora se pač mora, sem si vzel pet minut in prebral uvod v svojo prvo knjigo. Pravzaprav "Nekaj namesto uvoda" kakor sem ga takrat naslovil. Ugotovil sem, da se pri izdajanju nove knjige, knjige, ki jo imate v rokah torej, ni kaj bistvenega spremenilo. Večino stvari napisanih v uvodu k prejšnji, bi držalo tudi za to. Tudi tokrat kolumen nisem ne spreminjal, ne dopolnjeval, niti aktualiziral. Spet iz razloga, ker želim, da knjiga zadrži vrednost originalnega prikaza mojih občutkov in videnj skozi čas, ne glede na to, če bi ta hip določene stvari formuliral drugače ali vsaj bolj precizno.

Mogoče opažam dve stvari. Prvič to, da se me, sedaj s pisnimi dokazi podkrepljeno, očitno loteva demenca. Ne bom znal oceniti katere stopnje pa vendar. Kaj že? Aja, da, demenca. Pri branju drugih sto kolumen sem namreč ugotovil, da sem se v nekaterih temah in opažanjih začel ponavljati. Med izidom zadnje moje kolumne v reviji Lady in med sklenitvijo pogodbe z mojim novim naročnikom, to so Nedeljske novice, sta namreč minili dobri dve leti. O nekaterih temah, opažanjih in problematikah sem nezavedno pisal ponovno. Mogoče bi moral, preden sem začeti pisati za Nedeljske novice, vsaj sto svojih zadnjih kolumen ponovno prebrati, po drugi strani pa to, da se kakšna tema ponovi, niti ni tako napak.

Mogoče je celo zanimivo, kako človek z leti spremeni pristop k neki stvari. Demenca ima očitno, tako kot vsaka stvar, svoje svetle in temne plati. Če vsakdanji seks z ženo, s katero si že štirideset let v zakonu, zna spremeniti v vtis o pogosti menjavi partnerk, bi se tudi pri pisanju kolumen našel kakšen pozitiven učinek, mar ne?

Moje drugo opažanje je, da so po mojih pisarijah izpred dobrih dveh let, določene teze, predvsem pa izrazi, ki sem jih že takrat uporabil, postali zaščitni znak določenih ljudi ali pa celotnih političnih opcij. Trenirke na primer. Zato jih dandanes, ne glede za koga oziroma katero opcijo gre, seveda ne bi uporabil. Že z vidika originalnosti. Zavedam se, da bi bilo razmišljanje v smeri, da so nekatere stvari povzete po meni, egocentrično in samoljubno, zato sprejemam tezo, da gre pri vseh teh uporabah zgolj in samo za naključja.

Knjigo, ki jo berete sem nameraval izdati že pred dvemi leti, vendar maili, ki mi jih pošiljajo bralke in bralci kar niso pojenjali. Še vedno se skoraj vsak dan najde nekdo, ki želi na določeno temo s prve knjige dodati še kakšno svojo misel ali komentar. Reakcije bralcev so zelo različne, mi je pa všeč, da sem se, verjetno zahvaljujoč zabavnemu slogu pisanja, pritihotapil v delček možganov tudi tistim, ki se z mojim pogledom na življenje nikoli ne bodo strinjali. Mogoče prav za to, včasih prejmem tudi kakšen mail ali SMS, ki mi okrepi krila za nadaljnje pisanje. Kot na primer nedavni SMS od znanke Alje, ki je iz brihtne in malce posebne deklice odrasla v pravo mlado poslovno damo: "Pravkar prebrala tvojo knjigo. Bi jo umestila na seznam obveznega čtiva na maturi!" Alja, kaj naj rečem. Hvala!

Nič, naj končam s svojo ponovno željo, da vas bo knjiga predvsem zabavala. Tudi tokrat je to njen osnovni in edini namen. Nekatere s humorjem, nekatere z neumnostmi, nekatere z drugačnostjo in ekstravaganco. Verjetno bomo to vsi potrebovali v časih, ki prihajajo. Veliko, veliko dobre volje. Rad vas imam ...

Erazem B. Pintar

Zahvale

V zahvalah nikoli nisem bil posebej bleščeč, čeprav mi hvaležnost nikakor ni tuja. Kot pišem v eni izmed kolumn, je le-ta osnova za vsak prvinski občutek sreče. Pa naj poskusim.

Najprej bi se moral vsekakor zahvaliti svoji Teji, partnerki in materi največjega sončka v mojem življenju, malega Leva Oscarja. Teja mi je s svojo prijaznostjo, čutnostjo, sposobnostjo, racionalnostjo, toleranco in ljubeznijo pričarala dom o katerem lahko vsak moški le sanja. Zame je in ostaja največji izvor miru, samozavesti ter vere v svet in ljudi. To je osnova, da lahko kreiraš.

Posebno mesto v tem sestavku si nedvomno zaslužita moja res dobra prijatelja Valentin Bratina in Jurij Korenc. Oba sem naprosil, če tokrat v knjigo lahko prispevata svoj spremni nagovor v kar sta, kot lahko vidite, nesebično privolila. Obema se tukaj želim zahvaliti za iskreno prijateljstvo, za podporo, kadarkoli sem jo potreboval, za neskončno število idej in inspiracij, predvsem pa za vse kar sem se od njiju lahko naučil. In za vse kar se še bom.

Prisrčna hvala tudi moji mami Damjani, ki kot kak angel varuh nenehno bdi nad mojimi idejami, kreacijami in na žalost tudi skrbmi. Šele s tem, ko sem sam postal oče, lahko njeno skrb končno razumem. Kot bom razumel tudi to, če mi lasten sin svoje hvaležnosti nikoli ne bo znal zares pokazati.

Nadalje bi se zahvalil vsem operativnim soustvarjalcem knjige, predvsem pa Toniju Kurbosu in Roku Primožiču.

Zahvala velja tudi uredniku Nedeljskih novic, Mišu Renku, ki me s pomočjo svoje simpatične karizme, takta in poslovnih kvalitet znal privabiti k sodelovanju in me kasneje s pomočjo nevsiljive konstruktivne kritike znal tudi usmerjati.

Če sem se v prvi knjigi zahvalil Lordu Athosu zaradi zavoljo družbe pri pisanju, predvsem pa njegovi dosledni vzdržnosti pri dajanju komentarjev, se lahko svoji novi pasji ljubezni, Sir Portosu, zahvalim le za družbo. Komentira in vzdihuje namreč neprestano!

Ne nazadnje ponovno hvala vsem bralkam in bralcem, vsem komentatorjem in dopisovalcem. Brez vas bi knjiga služila lahko le za podstavek za rože ali "kajlo" guncajoči se vrtni mizi. Hvala vam in pazite nase ...

Erazem B. Pintar


 
 
Copyright 2007 | All rights reserved | Vse pravice pridržane